Mama je nam, trem sestram, vtepla občutek za mukotrpno pospravljanje v trmaste glave in to s takšno močjo, da je nič kaj nežna vzgoja kasneje v življenju rojevala bogate sadove.
Kar se biti idealna gospodinja tiče, sem imela to smolo, da so moje najboljše namene sproti ''uničevali'' štirje otroci. A ker sem imela v genih, da je ženska, ki ima v hiši svinjak, slaba mati, sem pogosto hodila spat ob nenavadnih urah- dokler se vse, česar se je dotaknilo moje oko, ni sijalo od čistoče. In moja mama je lahko upravičeno sijala od ponosa, ker ima tako pridno hčer!
Starejša kot sem bila, bolj me je srečevala pamet. Dokončno pa me je srečala, ko so se rodili vnuki. Zelo dolgo sem čakala nanje in prav zaradi njih so se številni vzorci, ki so pred tem pol stoletja krojili moj vsak dan, postavili na glavo. Še sreča!
Približno pri petdesetih sem iz kluba žensk, ki so daleč naokoli slovele kot vzorne gospodinje, ki vsako soboto popoldne, klečijo na kolenih in drgnejo, drgnejo…, prvič v življenju izstopila in začela misliti nase.
Najprej sem sedla na kolo in ob koncu sezone prekolesarila tudi 2000 kilometrov in več. Potem nisem več pisala zgolj zelo zgodaj zjutraj, temveč skozi ves dan. Kadarkoli mi je padla na pamet kakšna ideja. Mama je včasih prišla izza vogala in njen pogled je bil zelo zgovoren:''A sem te tako vzgajala? A boš, končno že, dvignila rit, se lotila kakšnega dela in mi ne boš več delala sramote s tem ''ležanjem'' za računalnikom?!''
Samo smehljala sem si. Hudobni pospravljalski urok je izgubil svojo zoprno čarovniško moč.
S prihodom vnukov se je vnovič prebudila tudi strast do zapisovanja vsakodnevnih zgodbic. Ker imam tri in ne želim nikogar med njimi izpostavljati, sem naše skupne dogodivščine strnila v lik glavnega junaka, ki se imenuje Mali.
Tako bo zdaj zdaj končana knjiga z naslovom Kuharske prismodarije za pobalinčke in
babice.
Knjiga se mi zdi zelo pomembna zato, ker preko zgodb pripovedujem, da nam je lahko tudi vsakodnevno sobivanje med dvema mejnima generacijama v družini v veliko zabavo in v zadovoljstvo.
Čas za pospravljanje raje namenim njim, zato čas za druženje odpira vrata tudi v kuhinjo. Skupaj lahko skuhamo različne, a preproste jedi. Malčki se naučijo običajnih, a za življenje prepotrebnih delovnih navad /med drugim/, všeč pa jim je tudi, da lahko potem pojedo, kar so sami scmarili.
Še nekaj je pomembno: kar se Janezek nauči, to tudi zna. Če bomo nadobudneže- medtem ko se nam bodo motali pod nogami- sproti učili preprostih kuharskih veščin, če bodo znali na vrtu prepoznavati peteršilj in zeleno, če se bodo naučili, kateri lonec uporabljamo za juho, katerega pa za kuhanje krompirja, če se bomo vmes- med druženjem- obilo pogovarjali, si pripovedovali zgodbe, potem se lahko nadejamo- to govorim iz lastnih izkušenj- da teh skupnih uric otroci ne bodo nikoli pozabili.
Nikoli!
Me, babice/morda tudi kakšen dedek/, pa bomo ob vnukih spoznali, da tiči smisel življenja drugod, kot se nam je predtem vrsto desetletij zdelo.
V tej knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice bodo tudi fotografije, ki jih bo prispevala Milena Rutar.
Prosila sem jo, naj bodo takšne, zelo vsakdanje, zelo blizu vsakemu, ki se bo zazrl vanje. To pomeni, da bo vsak, ki bo knjigo odprl, takoj opazil, da vlada v kuhinji sicer polno ljubezni, a reda pa je med kuhanjem in igranjem bolj malo.
Knjiga ne bo pocukrana mehiška nadaljevanka, nasprotno, v njej bo prikazano naše vsakdanje življenje, ki pa nam vsak dan posebej prinaša nemalo srečnih trenutkov. Zelo nepozabnih. Takšnih, ki se vtisnejo v srce in tam ostanejo do konca dni.
Nekaj odlomlkov iz nastajajoče knjige bomo objavili ob ponedeljkih tudi na portalu MojaLeta.si.