Štefan se vsak drugi dan vozi v Ljubljano na dializo. Zbolel je pred štirimi leti. Morda tudi zaradi razmer, ki jih je dal skozi v arestu, kdo ve?
»Nekoč sem bil par dni v neki bolnišnici v Italiji, ker sem enega treščil in sem jo še sam skupil. Po kosilu te tam nihče vsaj tri ure ne povoha. V miru sem se naspal, potem sem jim pa itak ušel …«
V zaporu je preživel več kot pol življenja: v Novih Jaršah, Logatcu, Na Kodeljevem, Mekinah. Nekaj časa je bil v zaporu tudi v Nišu. To se je zgodilo, ko je bil pri vojakih in je brcnil nekega majorja.
»Komaj sem prišel v vojsko, že me pošljejo ribat tla. Kaj, da bom ribal, saj sem komaj prišel, sem se razburjal. Hudič frdamani, sem se razburjal v slovenščini. To jih je nadrejenega oficirja zelo razkačilo, saj so bili vajeni, da je vsak takoj pozabil na materin jezik in začel tolči srbohrvaško. JAZ pa ne! Tega veselja jim nisem nikoli privoščil!«
Toda oni so imeli oblast, Štefan pa je bil le navaden vojak, še ves zelen. Vseeno pa dovolj predrzen, da je enega ali dva sesul v nulo, ko se je naveličal njihovega zafrkavanja. Žal malo preveč, da so pristali v bolnišnici, Štefan pa v zaporu …
Trdi tudi, da je bil eden redkih, če ne celo edini, ki v stari jugoslovanski vojski ni položil zakletve.
»Če bi imel zakletvo, bi sigurno dobil tri ali štiri leta aresta, ker sem tistega majorja obrcal. Tako pa sem se pritožil in zapisal, da se nisem mogel držati vojaških pravil, ker jih nisem niti podpisal.«
Malo je dvomil, da bo manjkajoči podpis kaj pomagal, zato je še dodatno ukrepal: vzel je nož in se z njim globoko zarezal. Še danes se mu na nogi poznajo sledi …
To, da je bil Slovenec, je bila zanj velika čast. Po osamosvojitvi se je nemudoma vpisal v Slovensko nacionalno stranko. A se je kmalu tudi izpisal.
»Mene že ne bodo imeli za norca tako kot druge,« se je razhudil, ko je začel naštevati kaj vse so obljubljali pa nič naredili.
»Ko sem bil v bolnišnici, bolan, življenje mi je viselo na nitki, je moj cimer dobil obiske. Celo večnost so brali koran in motili vse, ki so bili v sobi. Pa jim ni nihče nič rekel. Ko pa je mama od enega Mariborčana zamudila vlak in je prišla na obisk malo čez uro, je niso spustili notri… Kje je tukaj pravica?! Poklical sem zdravnico in jo ozmerjal, kako more biti tako nesramna. Zmeraj sem se boril za pravico, in tudi v bolnišnici nisem mogel biti tiho. Saj sem rekel zdravnici, vsaj tukaj, kjer smo vsi reveži, bodimo enaki!«
Pogosto se je znašel v življenjski nevarnosti.
»Policaji so takoj, ko so me zagledali, začeli streljati. Pa če sem bil kriv ali ne, za prmej! »se je razhudil.
Potem sem izvedela, da jih je velikokrat kdo celo našuntal, da so se spravili na njega. Kadar je raubšical in so se srečali, je raje bežal. Kdo ve, kaj bi se zgodilo , če bi ga videli pri delu. Mogoče bi se celo izgovorili, da je tudi on imel puško v roki, ko bi streljali nanj?!
Kdo ve …
Včasih, še v stari Jugoslaviji ni bilo kaj prida, ampak še zmeraj bolje kot je danes, pravi. Vse preveč je krivic in delavci danes nimajo nobenih pravic več.
Po svoje je bil Štefan neke vrste Don Kihot. Na svoj način se je boril za pravico, toda velikokrat z napačnimi sredstvi. Morda tudi zato, ker je bil že v rani mladosti ožigosan kot nekdo, ki se ga potrebno bati. Pa ne zato, ker bi sam naredil kaj slabega, temveč zato, ker je takšne kriterije pisala takratna politika. Njegovo življenje bi lahko bilo bistveno drugačno, če bi mu bilo dano, da bi živel v toplem in varnem družinskem ozračju. Toda, resnici na ljubo, tega ni nikoli občutil. Morda se bo kdo od vas, bralcev, vprašal, je bilo sploh vredno pokazati kanček simpatije do bivšega arestanta, vaškega posebneža, do človeka, ki je bil pravzaprav vse življenje za mnoge le izmeček …
Ne trudite se preveč! Štefan je bil malo drugačen, a nekaj posebnega.
Obsoditi je zmeraj najlaže. Ker to pač počnemo dan za dnem, ne da bi odstrli zavese in kdaj pa kdaj pogledali tudi kaj se skriva za odrom.
Štefan mi je razgalil svojo dušo, odprl srce tako kot še ni storil nikoli poprej. Nekatere skrivnosti je odnesel s seboj v grob, mnoge je delil z nami.
Žal mi je, da je umolknil, ko sem ga pobarala o tem, kako je bilo, ko so v bližini Trsta delali atentat na Tita.
»Prišlo do izdaje na vrhu,« je zamomljal. Američani (Cia?) in naši so se menda dogovorili med seboj, njih, ki so čakali v zasedi, pa so pustili na cedilu …