Pa bi bil v pravljici potreben le minimalen popravek. Predlagam, da bi bilo nekako tako: ko volk namigne Rdeči kapici, naj vendar nabere šopek rožic za bolno babico, se v dekličini glavi prižge opozorilna luč. Pomisli: grduh ima gotovo nekaj za bregom. Le počakaj, pacek, ti bom že posvetila. Pohiti proti babičini hiši sredi gozda. Previdno odpre vrata in se po prstih prikrade do babičine spalnice. Glej ga, zlomka! Zagleda volka z babičino čipkasto čepico na glavi in okroglimi očali na nosu. Smrči, da se stene tresejo. Rdeča kapica odloži cekar z dobrotami in potegne iz njega veliko fračo. Nameri in ustreli. Zadene volka v čelo in ta zarjove kot pobesneli bik, skoči pokonci in hoče pobegniti skozi odprto okno. A velikanski trebuh, v katerem tiči nesrečna babica, je prevelika ovira na begu. Volk se zagozdi v okenski okvir in ne more ne naprej ne nazaj. Rdeča kapica zavpije: »Gnida, pa te imam! Vrni mi babico!« Zgrabi volka za zadnje tace in ga potegne v sobo, mu stopi na vrat in pošteno stisne. Volk se od groze poščije in omedli. Potem ima Rdeča kapica lahko delo: prereže polulancu trebuh in potegne iz njega svojo ljubo babico.
A ne zveni tako – po moje – bolj fino?
Naša mala me zdrami iz vrtinca misli z veselim vzklikom: »Babi, babi, glej, zdaj prihaja Rdeča kapica. Rešila bo babico iz volkovega trebuha!« Res prihaja proti nama mladenka z rdečo kapo na glavi in cekarjem v rokah. Videti je pošteno težak. Kot bi stopila iz pravljice. Pogleda naju in se nasmehne. Vrnem pozdrav in nasmeh, čeprav nimam pojma, kdo je.
»Si ti Rdeča kapica?« zine mala ob meni.
Dekle se veselo zasmeje, rekoč: »Reciva, da sem res. Imam rdečo kapo.«
»Volk je požrl babico. Jo boš rešila ali bomo čakali na strica lovca?« napenja moja mala. Super, razmišlja kot jaz!
»Kaj bi čakale na lovca? Vstopimo in rešimo babico iz volkovega trebuha! Tri skupaj bomo že zmogle!« veselo vzklikne mladenka in potegne iz žepa jakne šop ključev pa porožlja z njimi. »Gremo, mala! Vsaka sekunda šteje!«
Osupnem in šele tedaj se mi prižge žarnica v glavi. Že vem – Katja je, Dušanova hči.
»Jezus, Katja, nisem te prepoznala. Oprosti … leta so tu.« Katja je, seveda. Pred davnimi časi sem ji bila razredničarka. Fejst punca, nikakor ni bila nikoli Rdeča kapica, ampak prava borka, samozavestna, odločna, z velikim egom. Vidim, da se ni spremenila, hvala bogu!
»Nekaj let se nisva videli, drži. Pa kapa tudi zelo spremeni podobo človeka, kajne? … No, vstopita, vabim vaju na sveže perece, ki jih je mama pripravila za družbo … kmalu pride vse sorodstvo, bomo nazdravili za praznik žensk.«
Tako vstopiva v lepo urejeno klet z veliko leseno mizo, kjer kraljujejo lončeni predmeti, kmečka posoda, velika lončena peč, harmonika in dobra volja. Moja mala vrti glavo in išče volka v babičini preobleki, a ob toplih perecih in čaju iz sveže mete hitro pozabi na pravljico. Na srečo otroci hitro pozabljajo, posebno taki, ki so se komaj začeli vzpenjati po strmih stopnicah življenja.