Mi lahko opišete zanimiv primer regresije?
Ko sem bila v San Franciscu, je prišel moški, ki je imel intenzivna negativna čustva do svoje matere. Kreganja so spodbudila močna čustva sovraštva, v katerih je padel v negativni trans in iz katerega ni mogel več tednov ven. Strašen bes in gnus sta mu začela greniti življenje, in razumel je da je nekaj zelo narobe in da so njegova čustva njemu nerazložljiva. Po psihoterapiji in klinični hipnozi, smo ugotovili da je bila v povprečju dobra mati, in da mu nič žalega ni storila. Zato smo ga regresirali v prejšnje življenje, kjer se je znašel kot mlad fant v gosti Vietnamski džungli. Bil je Ameriški vojak ki so ga zajele sovražne sile ter peljale v smrt. Fant je bil iz New Orleansa, kjer je igral harmoniko in pel, ter z svojimi prijatelji redno dobival in igral muziko na ulici. Njegovi mami, to ni bilo všeč, in ga je venomer žalila, češ da ni pravi moški in da ji je v sramoto, da iz njega nikoli ne bo nič, da je reva in slabič. Zato ga je nekega dne, ko je dopolnil 18 let, vpisala med marince in je z ladjo odšel v Vietnam. Ko je sedel zaprt, z vrečo čez glavo, žejen in pretepen, pred usmrtitvijo, je začutil tako močno čustvo sovraštva in odpora, da se je le to zarezalo v njegovo dušo in prišlo skupaj z njim v to življenje. Potem ko smo razrešili travmo in konflikt, so se v sedanjem življenju odnosi z materjo stabilizirali in normalizirali. Močna čustva sovraštva so izginila.
Kaj pa, če k vam pride nekdo, ki v to ne verjame? Bo verjel, ko bo od vas odhajal?
Imela sem primer, ko sem reševala atipično fobijo, strah pred poki (ko nekaj nenadoma poči). Ta težava je pestila mojo klientko do te meje, da ni mogla poslušati niti aplavza in se zato ni mogla udeležiti nobenega javnega dogodka. Medtem ko sem iskala vzrok v prejšnjem življenju, mi je oseba zdrsnila v prejšnje življenje. Znašla se je na divjem zahodu, v hrupnem in nevarnem baru, v tistem je nekdo zalučal kozarec ki se je razbil in ji ranil oko. Ni mogla videti, samo slišala je lahko ta pok. Ostala je namreč slepa. Ko sva naredili razreševanje travme (klasična disensitizacija), sem jo vrnila v zbujeno stanje. Glasno sem zaploskala in bila je presenečena, ker ni več čutila nobenega strahu.
Čez en teden sem dobila elektronsko sporočilo, v katerem je napisala, da nikoli ni verjela v prejšnja življenja in da je sedaj zmedena. Predlagala sem ji, naj si prebere literaturo na to temo in uživa v odstranjeni fobiji.
Zakaj se prejšnjega življenja spominjamo le v hipnozi?
Znano je, da lahko ljudje v globoki hipnozi preidejo v globlja stanja zavedanja, pospeši in izostri se jim spomin, postanejo dovzetni za razširjena stanja zavesti, na tak način jim je omogočen dostop da raznovrstnih informacij in znanj.
Če se duše iz življenja v življenje prepletajo, zakaj se jih ne spomnimo?
A se vam še ni zgodilo, da ste nekoga srečali in sta se oba vprašala: »Od kod se midva poznava?«. Prepričani sta oba, da sta se že nekje srečala, nikakor pa se ne moreta spomniti kje. To je klasičen primer prepoznavanja duš iz prejšnjega življenja. Ostali primeri so, ko nam je nekdo zelo simpatičen, blizek in domač. Deluje tudi nasprotno, lahko nam je nekdo brez razumske razlage odbojen, antipatičen in ne vreden zaupanja.
Ljudje se razumsko ne prepoznajo, ker poznanstvo iščejo v tem življenju, a prepoznajo se duše, ki se zavedajo svoje nesmrtnosti.
Kakšen pomen ima, da duše potujejo skupaj iz življenja v življenje?
Človek ni narejen, da živi in da potuje skozi življenja sam in tako je tudi v duhovnem svetu. Ne samo, da imamo vsak svojega duhovnega vodnika (iz onstranstva), temveč imamo v tem življenju duše z katerimi potujemo, rastemo, se razvijamo, si pomagamo, podpiramo. Z temi dušami formiramo duhovne skupine, tako na tistem kot na tem svetu. Pomembno je zavedati se, da čisto nikoli nismo zares sami, temveč nas obdajajo mnoga svetla in ljubeča bitja, tako vidna kot nevidna.