Zakaj je pomembno pripraviti dober setveni načrt za vrt?
Osnovni razlog je upoštevanje pravil kolobarjenja. Brez načrta namreč vsako leto nekje na vrtu začnemo saditi in nekje končamo. Ker je vrstni red setev in sajenja običajno enak, slej ko prej v maju sadimo ponovno isto vrtnino na isto mesto, ker drugje ni več prostora. Drugi razlog je tudi, da običajno kupimo preveč semen, če nimamo narejenega seznama, katera semena bomo kupili. Za to pa potrebujemo seznam, načrt sajenja. Tretji razlog je, da (če imamo načrt) imamo zapisano, kam smo v preteklosti že nekaj sadili. Brez načrta hitro pozabimo. Omenila sem tudi kolobarjenje: ko govorimo o kolobarju, govorimo o 4, 5 - letni menjavi vrtnin na istem prostoru. V petih letih skoraj zagotovo pozabimo, kje je nekaj že raslo, če nimamo zapisano.
Kako se torej lotimo priprave setvenega načrta? Kaj moramo upoštevati?
Najprej pogledamo, kje je kaj raslo prejšnja leta. Sama sem vizualni tip, zato imam skico vrta narisano (pripravim jo vsako leto). Potem pa najprej vrišem, kaj raste čez zimo. Nadaljujem s pisanjem načrta s svinčnikom in napišem, kaj bo tam raslo naslednje leto (npr. 2024), pri tem upoštevam pravila kolobarjenja, in sicer da na istem mestu vsaj dve leti, bolje pa več let, ni rasla rastlina iz iste botanične družine. S svinčnikom rišem zato, ker lahko kasneje tudi brišem in na novo napiše, če je potrebno, saj se v naravi lahko hitro kaj spremeni. Z rdečim svinčnikom pa dodatno narišem, kaj bo raslo jeseni, ko je osnovni (glavni) posevek pospravljen. Skratka, pri tem načrtovanju seveda upoštevamo svoje izkušnje, koliko posamezne zelenjave naša družina potrebuje, če gnojimo z gnojem tudi to, da so skupaj vrtnine, ki gnoj potrebujejo (vse ga ne smejo imeti).
Kako pa učinkovito kolobariti?
Mnogi menijo, da je kolobar nekaj, kar so si izmislili ekološki kmetje, pa celo država, pa ni res. Kolobar je zaščita, ki se je v razvoju rastlin razvijala stotine let, da ne bi v naravi nastajale monokulture. To so področja, kjer raste samo ena rastlina. Saj poznate pregovor, jabolko ne pade daleč od drevesa. Jabolko je seveda seme rastline. Res je, največ semena vedno pade v okolici materinske rastline in narava je izumila veliko prilagoditev, da se to ne bi zgodilo. Zakaj? V monokulturi, torej velikem področju samo ene rastline, se vse težave, bolezni, škodljivci… brez težav ohranijo, razmnožujejo in delajo veliko škode. Noben pravi napor ni potreben. Zato se ptiči prehranjujejo s plodovi, semena pa raznašajo okoli, zato je veter tako pomemben in razne prilagoditve, kot so »lučke« regrata so namenjene temu, da seme veter raznaša čim dalje naokoli. Najbolj genialen izum narave zame pa je ravno to, zaradi česar ostaja kolobar osnovni pogoj za zdravo pridelavo rastlin. Rastline v tleh za sabo tudi puščajo določene kemijske spojine, niso samo tiste, ki hranila (kemijske molekule) jemljejo iz tal. Da se ne bi preveč istih rastlin ohranilo na majhni površini, je narava naredila tako, da te spojine potomkam materinske rastline in njihovim sorodnicam najpogosteje zelo škodijo. Tako večina vzkaljenega semena v tej okolici ne uspeva dobro in se tudi ne razmnožuje. In to je osnovni vzrok za obvezo menjave rastlin oziroma kolobarjenja.
PREBERITE TUDI: Kako urediti vrt na balkonu ali terasi (nasveti izkušene vrtnarke in agronomke)?
Zakaj torej kolobarimo?
Prvi in osnovni razlog je zato, ker nam to s svoji zakonitostmi zapoveduje narava. Se še spomnite, ko so naše babice rekle, da postanejo tla utrujena, če je na istem mestu prepogosto ista rastlina ali njena sorodnica?
A vzrokov je seveda še več. Posledica prvega, torej, da se rastline v zemlji, kjer so prevečkrat zaporedoma slabo počutijo, so seveda številnejše bolezni, pa tudi močnejši napadi škodljivcev. Če se slabo počutimo, smo oslabljeni, zato prej zbolimo. Popolnoma isto je pri rastlinah. Seveda pa se je potrebno zavedati tudi, da večina bolezni in tudi škodljivcev preživi samo v rastlinskih ostankih gostiteljskih rastlin. Torej, za zeljem v tleh ostane vsaj nekaj listov, korenin… na vsem tem pa tudi bolezni, kot je bakterijska žilavka in bolhači, kapusova muha, kapusova hržica… šele, ko ostanki razpadejo, jih ni več, propadejo tudi težave. A rastlinski ostanki potrebujejo včasih tudi nekaj let, da res razpadejo, pa imamo še drug nujen, potreben vzrok za kolobarjenje. Potem pa so še mnogi drugi, kakor je enakomerna potrošnja hranil, rahljanje zemlje z koreninami rastlin , ki imajo globok koreninski sistem, poraba hranil, ki so se sprala že globoko v globino… do njih pridejo samo rastline z globokim in močnim koreninskim sistemom in še bi se našlo razlogov. Sem vas prepričala?
Kakšna so pravila kolobarja?
Mnogi se zdaj celo bojijo kolobarja, ga mešajo z dobrimi in slabimi sosedi in podobno. Edino pravilo kolobarja pa je, da na isto mesto, isto gredico čim dalj časa ne pridejo vrtnine, rastline iz iste botanične družine. Tukaj se rado zaplete, a na srečo pri vrtninah ni veliko družin, kakor na primer pri cvetlicah. Zato si pred načrtovanjem nove sezone najprej poiščite podatke, kako so si vrtnine med seboj v sorodu.
Mnogi se potem sprašujejo, kakšen naj bo torej razmak med temi vrtninami? Razmak je sicer odvisen tudi od botanične družine, a nekje od 2 let (neobčutljive vrtnine: solata, paradižnik, paprika, jajčevec, andska jagoda) do petih let (zelo občutljive vrtnine: kapusnice, špinačnice). Ostale, neomenjene vrtnine pa lahko gojimo nekje v razmaku 3 do 4 let.
Kako pa je s kolobarjenjem in mešanimi posevki?
V zadnjih letih so se mnogi navdušili nad sajenjem vrtnin skupaj z njihovimi dobrimi prijatelji. Tukaj se seveda kolobarjenje zaplete. Pravi mešani posevki v bistvu sploh ne potrebujejo kolobarjenja, saj sadimo vse rastline v podobni mešanici, kot je cvetoč travnik. Po navadi pa pri nas samo menjamo vrste ali med vrste sadimo dobre prijatelje. V tem primeru vsaj sama planiram sajenje podobno, kakor bi ga, če ne bi sadila rastlin v mešanem posevku. Izberem glavne, nosilne vrtnine, ki jim določim gredico ali del gredice. Potem poiščem vrtnine, s katerimi se dobro razumejo glavni posevki in jih dodam na gredico. Gredice pa ne glede na to obrobite z izbranimi cvetlicami – žametnico, ognjičem in kapucinkami, lahko pa tudi z ustreznimi zelišči.
PREBERITE TUDI: Sezona vrtnarjenja: 6 najboljših domačih gnojil za vrt in rože
Ko potem izbiram način gnojenja pazim le, da ne gnojim nizkim stročnicam in čebulnicam, ostalim pa gnojim vendar z nižjimi odmerki. Pri planiranju sajenja v naslednjih letih pa se pri kolobarju oziram samo na glavni posevek, dodatne vrtnine pa kombinira, ne glede na kolobar. Pri tem v nekaj letih tako na vrtu najdemo kombinacije, ki nam odgovarjajo, tako da nam uspe tudi kolobar v nekaj letih uravnotežiti. Ne se preveč zapletati z razmišljanjem, kako pa zdaj skombinirati vse tako, da bo prav, ker ne bo šlo. Sicer pa so nam Nemci pred leti povedali, da lahko na kolobar pozabimo, če sadimo skupaj na isto mesto vsaj 5 različnih rastlin. Torej, mešani posevki 5 ali več rastlin ne potrebujejo kolobarjenja.
Kako je z razporeditvijo rastlin – dobri, slabi sosedje?
To je druga kategorija, kakor kolobar. Če se odločimo za mešane posevke, in to izvajamo dosledno in učinkovito, potem kolobarjenje ni potrebno. A na eni gredici oziroma na istem prostoru mora rasti vsaj 5 različnih vrtnin in različnih botaničnih družin.
Kaj so torej mešani posevki?
Gre za to, da na istem prostoru raste čim več različnih rastlin. Krasen primer je travnik, a tudi v gozdu in celo na njivah najdemo mešane posevke, saj zanje poskrbi narava. Rastline si med seboj pomagajo na različne načine. Koreninski izločki enih pomagajo k boljšemu zdravju, počutju drugih. Rastline z veliko listja senčijo poleti tiste, ki ne marajo previsokih temperatur. Stročnice s svojimi prijateljskimi bakterijami pridelajo dovolj dušika še za svoje sosede. Vonj nekaterih odganja škodljivce z drugih… cvetlice in zelišča privabljajo koristne žuželke, ki poskrbijo za škodljivce.
Mešan posevek vsaj 5. rastlin na eni gredi izniči negativni vpliv ozkega kolobarja. Primer: lahko sejemo mešanice za zeleni podor, ki vsebujejo križnice (bela gorjušica, oljna in meliorativna redkev) seveda v kombinaciji s vsaj še 4 drugimi (ajda, facelija, gizotija, grašica, krmni grah…) in kljub temu pridelujemo kapusnice na tej gredi že čez dve leti.
Še vedno je najlažje, če izberemo najprej glavne posevke, vrtnine, ki so dolgo časa na vrtu. Tem rastlinam izberemo dobre prijatelje tako, da bomo seveda posadili vse, kar potrebujemo in vseeno izkoristili tudi pomoč narave. Da pa bo vaš vrt kmalu idealen, saj v enem letu seveda vse še ne bo, si vse skrbno zapisujte. Kaj sodi skupaj in kaj ne, najdete v številnih tabelah, tudi aplikacija Posadi.si vam lahko pri izbiri dobrih sosedov pomaga. Ne pozabite pa, da najbolje funkcionira vrt, na katerem poleg zelenjave rastejo tudi cvetlice in zelišča.
PREBERITE TUDI: Kako doma vzgojimo lastne sadike? Nasveti izkušene vrtnarke in agronomke
Kako razporedimo rastilne - kako daleč in koliko rastlin?
Tudi to vprašanje je pogosto. Ta vpliv sosednjih rastlin deluje samo tako daleč, kolikor daleč sežejo korenine posamezne rastline, dalje ne. Torej na sosednji gredi lahko raste kar koli. Po drugi strani pa samo ena bazilika na začetku vrste paradižnika ne bo zadoščala. Lahko pa posadimo eno baziliko med dve rastlini paradižnika, lahko posadimo eno oporo visokega fižola in v krogu fižola šetrajko, lahko pa sadimo na primer eno vrsto pora in eno vrsto korenčka. Seveda pa lahko sadimo obe rastlini v isto vrsto tako, da v normalno posejan korenček posadimo sadike pora. Lahko tudi pomešamo seme redkvic in solate ali redkvice in korenčka ali peteršilja in vse skupaj posejemo. Vsak si bo najlažje sam našel najustreznejšo opcijo. Mešani posevki niso nekaj novega, je pomoč narave, da ostanejo rastline zdrave. Zakaj je ne bi oponašali tudi mi. Saj ni tako težko.
Kako pa je s časovnim okvirom – kdaj saditi kaj?
Tukaj je pač potrebno poznati lastnosti posamezne vrtnine, imamo take, ki bolje uspevajo v kratkem dnevu in kalijo pri nižjih temperaturah, to so na primer česen, grah, bob, čebula, solata, tudi motovilec rukola, špinača in take, ki potrebujejo veliko toplote, na primer plodovke. Zgodaj torej lahko sejemo tiste ta prve, poleti pa graha ne moremo sejati in pridelati. Korenček in peteršilj pa ne sodita med vrtnine, ki jih sejemo zelo zgodaj.
Ko sejemo za sadike, je potrebno poznati, kako dolgo rastline potrebujejo, da je sadika primerna za presajanje na prosto, potem razmislimo, kdaj jo bomo v resnici sadili in odštejemo čas za sadiko. Tako ljudje na primer paradižnik za sadike sejejo absolutno prehitro, saj dobra sadika potrebuje 8 tednov, zato ga sejemo pred začetkom marca, na primer, papriko, čili, jajčevec pa 14 dni prej. Solato lahko sejemo takoj, ko se zemlja segreje na 5, 6 stopinj, grah in bob še nekaj prej, sadike pora, solate tudi zelo zgodaj, česen jare sorte damo v zemljo najkasneje do konca februarja, čebulček pa do konca marca. Skratka termini setve in sajenja so od vrtnine do vrtnine različni. V času močnih vremenskih nihanj, sprememb pa je bolje, da se ravnamo po temperaturah zemlje kakor točno terminih po mesecih in datumih, s tem, da je nujno upoštevati, da prihajajo mrzli in topli valovi vremena k nam in da, če je marca toplo še ne pomeni, da sejemo fižol ali celo plodovke.
Pozimi je smiselno malo pregledati literature, predvsem knjige in manj face book, You tube ali forume, ker tam lahko vsak napiše vse in je najmanj 50 % stvari nestvarnih, nerealnih, nepravilnih, vedno je potrbeno upoštevati tudi nadmosekse višine in seveda lokacijo, če smo v kakšnem mrzlem delu iste pokrajine ni enako, kakor če imaš toplo, peščeno in soncu izpostavljeno zemljo… skratka natančni termini setev in sajenj so odvisni tudi od lokacije, torej od lastnih izkušenj.
PREBERITE TUDI: Kaj je narobe z mojo sobno rastlino? 7 najpogostejših razlogov, zakaj ne uspeva
Za zaključek?
Sama bi končala edino s tem, da je spomladansko hitenje s setvami in sajenji na prosto nesmiselno razen za določene vrtnine, ki pa morajo hitro v zemljo (grah, bob, česen, čebula), z vsem ostalim pa postopoma sejati in saditi tako, kot je za posamezno vrtnino primerno. Hitenje ni nikoli najboljša naložba v zdrav in rodoviten vrt.